Palčica je Andersenova pravljica, povzeta po ljudskih motivih,ki pa ima kar precej avtobiografskih elementov.
Pripoveduje o ženski, ki si je tako zelo želela otroka, da je šla zanj prosit k čarovnici. Rekla je, da bi bila zadovoljna celo z deklico, ki bi bila čisto majcena in zares jo je dobila. Palčica je bila tako drobcena, da je lahko veslala v krožniku, a tudi tako ljubka, da je postala všeč krastači, ki jo je ugrabila za nevesto svojemu sinu.
S pomočjo ribic sicer Palčici uspe pobegniti, a jo nato ugrabijo hrošči, ki se zgražajo nad njeno drugačnostjo in jo končno izpustijo. Palčica nekaj časa tava naokrog, dokler se pred zimo ne zateče pod zemljo, v mišji rov, kjer prezimi ob materialistično usmerjeni miši in občasnih obiskih njenega bogatega molčečega in samovšečnega soseda krta. Nekoč v enem izmed rovov najdejo tudi prezeblo lastovko, ki ji Palčica reši življenje in lastovka ji z veseljem ponudi pomoč kasneje, ko se poletje spet nagiba v jesen in vse kaže, da bo morala Palčica krta vzeti za moža.
Namesto tega z lastovko pobegneta v tople kraje, kjer v rožnih cvetovih prebivajo majceni ljudje, podobni Palčici in med njimi končno najde svojega življenjskega sopotnika.
Palčica si mora, prav tako kot Andersen, streho nad glavo kupovati s pripovedovanjem zgodb, in prav tako se v nobenem okolju ne počuti dovolj domače, da bi si tam lahko ustvarila svoj dom, kot si ga tudi Andersen nikoli ni. Beg v domišljijski pravljični svet se zdi še najboljša rešitev in tako kot Palčica je verjetno tudi Hans Christian Andersen svojo srečo našel nekje drugje, kjer se ni počutil drugačnega in ni imel občutka, da je zgolj predmet v rokah drugih, močnejših od sebe. V svojih pravljicah, kajpak.
Palčica je ljubka, topla, občasno zelo čustvena pravljica, ki se konča srečno in v poslušalcu pusti močan občutek tolažbe.
Pripoveduje o ženski, ki si je tako zelo želela otroka, da je šla zanj prosit k čarovnici. Rekla je, da bi bila zadovoljna celo z deklico, ki bi bila čisto majcena in zares jo je dobila. Palčica je bila tako drobcena, da je lahko veslala v krožniku, a tudi tako ljubka, da je postala všeč krastači, ki jo je ugrabila za nevesto svojemu sinu.
S pomočjo ribic sicer Palčici uspe pobegniti, a jo nato ugrabijo hrošči, ki se zgražajo nad njeno drugačnostjo in jo končno izpustijo. Palčica nekaj časa tava naokrog, dokler se pred zimo ne zateče pod zemljo, v mišji rov, kjer prezimi ob materialistično usmerjeni miši in občasnih obiskih njenega bogatega molčečega in samovšečnega soseda krta. Nekoč v enem izmed rovov najdejo tudi prezeblo lastovko, ki ji Palčica reši življenje in lastovka ji z veseljem ponudi pomoč kasneje, ko se poletje spet nagiba v jesen in vse kaže, da bo morala Palčica krta vzeti za moža.
Namesto tega z lastovko pobegneta v tople kraje, kjer v rožnih cvetovih prebivajo majceni ljudje, podobni Palčici in med njimi končno najde svojega življenjskega sopotnika.
Palčica si mora, prav tako kot Andersen, streho nad glavo kupovati s pripovedovanjem zgodb, in prav tako se v nobenem okolju ne počuti dovolj domače, da bi si tam lahko ustvarila svoj dom, kot si ga tudi Andersen nikoli ni. Beg v domišljijski pravljični svet se zdi še najboljša rešitev in tako kot Palčica je verjetno tudi Hans Christian Andersen svojo srečo našel nekje drugje, kjer se ni počutil drugačnega in ni imel občutka, da je zgolj predmet v rokah drugih, močnejših od sebe. V svojih pravljicah, kajpak.
Palčica je ljubka, topla, občasno zelo čustvena pravljica, ki se konča srečno in v poslušalcu pusti močan občutek tolažbe.