Grdi raček je ena najbolj znanih in priljubljenih pravljic Hansa Christiana Andersena. Pripoveduje o račji družini, v kateri se izvali mladič nenavadnega videza. Druge race ga odkrito označijo za grdega, le mati ga ima vseeno rada. Toda pod pritiskom drugih mladičev tudi sama popušča in grdi raček sklene zapustiti družino. Kmalu zaide v težave, ko ga med lovom zaloti pes, a se izkaže, da je "tako grd, da ga še pes noče ugrizniti".
Grdi raček nekaj časa preživi pri ženici s kokošjo in mačko, nato ga premraženega pred smrtjo rešijo objestni otroci, a nikjer se ne počuti varnega ali vsaj zaželjenega. Končno ob jezeru opazi nekaj labodov in med občudovanjem njihove elegance sklene, da se jim bo približal. Ko priplava do njih, v vodni gladini ugotovi, da je tudi sam labod.
Pravljica o grdem račku je v marsičem podobna Andersenovi življenjski poti. Tudi sam je bil fizično neprivlačen, zaradi višine je deloval okorno, ko se je preizkušal kot plesalec, je deloval celo smešno, okolica ga ni nikdar sprejela, a vendarle se je prek svojih pravljic razvil v čudovitega laboda, ki so mu množice navdušeno ploskale.
Morda kot zanimivost omenimo še to, da po mnenju nekaterih teoretikov pravljica Grdi raček niti ni pravljica v strogem pomenu besede, saj se kljub za pravljico značilni preobrazbi v celotni zgodbi ne zgodi prav nič pravljičnega, čarobnega, pa tudi naslovni lik je ves čas pasiven in le čaka na preobrazbo, ki jo opazi šele, ko je ta že izpeljana.